ponedeljek, 26. februar 2018

Samorefleksija kot metoda in kot nujnost

Na FOŠ se trenutno (poleg vsega ostalega) ukvarjamo z nekaterimi ključnimi vprašanji, značilnimi za vsako resno organizacijo in za nekatere bolj čuječe (kot se opisuje sposobnost samozavedanja) posameznike. Začetek leta je vedno čas polaganja računov za preteklo obdobje in načrtovanje novega cikla. Preteklo leto smo bili tvorni na področju znanstvenega delovanja, pridobili pomembne mednarodne projekte, oziroma projekte, ki nam omogočajo naše intenzivno vpenjanje v mednarodno okolje in izmenjavo znanja. Glede na omejitve, ki v pretežni meri izhajajo iz nacionalnega okvirja, smo bili nadpovprečno uspešni. To je sicer pomembno, ampak študentje tega ne prepoznajo - kot tisti doprinos, ki ga predavatelji s tovrstnimi izkušnjami ustvarijo kot del predavanj.
Dogaja se sistematičen razvoj fakultete kot take, česar se študentje ponavadi niti ne zavedajo, kar je logično, vendar je večanje knjižnične zbirke, omogočanje študentske prakse, mednarodnih izmenjav pomembno ne samo za fakulteto kot tako, temveč predvsem za študente. V svetu naraščajoče nestrpnosti in strahu pred tujci, je možnost sodelovanja še kako pomembna izkušnja, ki naredi ta svet malo lepši. Tudi to ni najpomembnejše. 
Vsako leto za potrebe ozaveščanja svojega delovanja merimo tako razpoloženje med sodelavci in med našimi študenti. Še ena statistika, za potrebe sprejemanja odločitev in načrtovanja nadaljnjega delovanja, razen če...
Razen če ne bi že toliko let zapovrstjo naši študentje kot ključno prednost študija na FOŠ (pa imajo nekateri že kar nekaj izkušenj z drugimi visokošolskimi institucijami v Sloveniji in v tujini), kot ključno prednost sistematično izpostavljali pozitiven, prijateljski in podporen odnos do študentov in njihovega dela. 
Še kako pomembno je, da znaš biti na koncu človek, ne glede na razlike, nujnost spoštovanja standardov in pravil. Ampak vse to lahko narediš, kot robotizirana masovna proizvodnja diplomantov ali pa kot človek. In veseli nas, da nam znajo naši študentje povedati, da svoje delo še vedno opravljamo kot ljudje.