ponedeljek, 24. julij 2017

Varnostna grožnja ali panika?

Že od antike dalje je očitno, da je družba, ki se ukvarja bolj s podobo svojega krožnika kot napredka #foodstagram, obsojena na propad. V zadnjih nekaj mesecih smo priča velikim premikom navzdol. V paniki pred ekonomsko migracijo je ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, v sodelovanju z ministrstvom pristojnim za policijo (notranje zadeve uradno) v duhu internacionalizacije pripravilo priporočilo podobno Trumpovem (s to razliko, da je sporni Trumpov seznam panično logičen), po katerem potencialni študentje določenih držav po definiciji niso dobrodošli (Nepal, Bangladeš, Indija, Pakistan, Rusija, Turčija). Brez skrbi Sirija, Irak, Afganistan in Arabski Emirati niso na listi. Seveda, je protiustavno neposredno prepovedati vpis študentov iz določenih držav, zato je izdano priporočilo, ki omogoča moralno paniko pred ekonomsko migracijo. Ironija je, da je svet nastal skozi ekonomsko migracijo - nabiralniška družba je selitvena (nomadska) družba, ki je v iskanju boljšega jutri (zaloge hrane) potovala po svetu (Zoran Predin - kdo je tebe, Praslovan, plavati učil, da si preplaval tisto mrzlo Rusko reko....). Da seveda ne izgubljamo besed o vseh kasnejših migracijah, znotraj katerih so predhodniki moderne Evropske družbe kolonializirali svet. Tokrat je edina razlika, da je Evropa tista, v katero se po svoje oropano dostojanstvo vrača truma zgodovinsko zlorabljenih narodov (resnica boli, ampak gora migracijskih pretakanj se je začela ko je proto-evropska civilizacija in kasneje Evropska civilizacija zavojevala, kolonizirala ali drugače podjarmila azijske, afriške in prvobitne ameriške civilizacije (je bilo fino imeti črne sužnje, danes pa Francozi ne vedo kam z goro Alžircev). Pa ni samo slovensko izobraževalno ministrstvo zmedeno med internacionalizacijo ter strahom pred migracijskimi zlorabami, da ne bo pomote. Ta razmislek je dejansko odziv na novico, da dunajsko letališče z novim letom uvaja biometrični nadzor (scan obraza) za vse (ne glede na to, ali so državljani EU ali tretjih držav), v kolikor vstopajo v Avstrijo (EU) iz območja tretjih držav. To pomeni, da bo vsak, ki bo priletel iz ne-evropske države (vključno z Avstrijci) pristal v knjigi obrazov (policijska verzija Facebooka), na podlagi česar bo lahko identificiran od takrat dalje po potrebi (podatki bodo seveda, v duhu sodelovanja organov zaščite polit-ekonomskih elit, na voljo tudi neavstrijskim organom zagotavljanja varnosti). 
Povečevanje nadzora ne zagotavlja varnosti, varnost zagotavlja zaupanje, zaupanje pa izhaja iz besede upanje. Zato je iluzorno pričakovati, da bo Evropa izšla iz te zagate nepoškodovana, saj ni sposobna zagotavljati upanja niti lastnim državljanom, in enako velja za vsako posamično državo, vključno Slovenijo, kjer 20% državljanom živi pod pragom revščine ali socialne izključenosti. Ne zaradi nekih navideznih ekonomskih migrantov, temveč zato, ker država nima vizije, niti poguma, kaj šele temeljnih človečanskih vrednot utemeljenih v ustavi. In v taki situaciji nadzor, državno zastraševanje in iskanje zunanjih sovražnikov omogoča, da čreda ostane pod kontrolo in ne prevprašuje neobstoječe avtoritete države, ki to že davno ni, saj je vprašljiva tako njena suverenost kot legitimnost. 

prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne predstavlja uradnega stališča FOŠ)

četrtek, 15. junij 2017

Internacionalizacija slovenskega visokega šolstva

Slovenija se bori proti simptomatični nekonkurenčnosti in neproduktivnosti gospodarstva. Vsak dan. Na vsaki medijski fronti. Delavcem primanjkuje motivacije in socialnega varstva, gospodarstvenikom primanjkuje fleksibilnosti delovnega trga. Mladim primanjkuje priložnosti, državi pa vizije. Kljub temu država občasno sproducira kakšen strateško razvojni dokument, ki ga v poplavi lastne zakonodaje potem ubije (kajti strategija je usmeritev javne politike, zakon je pa pravno zavezujoča omejitev le-te). Slovenija se tako zavezuje da bo postala (med drugim) mednarodno uveljavljena izobraževalna država. In kje se zatakne. Pri razlagi Ministrstva, da izdajanje diplomske listine v tujem jeziku ni dopustno zaradi nekaterih predpisov, ki določajo pravila igre glede javne rabe slovenščine. Na lastni koži je ta problem v precej dragi obliki občutila tudi ena izmed akademskih kolegic (čeprav se je kasneje ta znesek bistveno zmanjšal). V tem primeru je absurd dejansko obraten, saj je dotična oseba kaznovana za javno rabo slovenskega jezika (na pravno nepravilen način).
Problem primerljivosti znanstvenih nazivov je stvar različnih preverjanj v postopku vstopanja v visokošolski prostor ali na trg dela, skladno z zakonodajo določene država. Stvar nazivnosti je pa problem zdrave pameti, kjer določila posamezne države posegajo v pravice posameznika v drugi državi, kajti po tej logiki jaz pravno ne morem pojasniti svojega naziva v tujini brez zapriseženega sodnega tolmača. Kajti skladno z zakonodajo se slovenski nazivi pridobljeni v Sloveniji ne smejo prevajati. Zakonsko skladna predstavitev osebe z doktoratom v mednarodnem prostoru je torej: "Good afternoon, I am doktor znanosti, Uroš Pinterič, and I am expert in...." Tisti trenutek postanem nekredibilen in nekonkurenčen, ampak skladno s pravnimi predpisi ne morem izjaviti: "I recieved my PhD in..." - ker je to naziv, ki ga nomotehnično nisem pridobil in naziva, katerega sem pridobil, skladno s predpisi ne morem prevesti. Pa to ne velja samo zame in približno 20.000 bolj ali manj prikritih akademskih delavcev, temveč za vse, ki so diplomirali. Višek absurda so seveda vizitke državnih uradnikov (izobrazbeno formaliziranih v Sloveniji), ki si z največjim veseljem na angleško stran vizitke spišejo Ime Priimek, MA (in seveda pozabijo, da bi moralo pisati 1. mag (ker se naziv ne prevaja) in 2. področje, na katerem so pridobili naziv). Zgoraj zapisano je predvsem dokaz birokratskega idiotizma, kot je bilo izpostavljeno v prispevku. Resničen problem leži nekje drugje.  
Če naj bi bila internacionalizacija slovenskega visokošolskega izobraževanja uspešna in koristna za pešajočo družbo mentalnega kmetavzerstva (ki se ne odraža zgolj v ničevem odnosu do razvoja, znanosti in izobraževanja, temveč tudi v enakem odnosu do kmetijstva in drugih temeljnih gospodarskih panog), potem je potrebno za internacionalizacijo zagotoviti ustrezne pogoje, ki bodo zagotovili dotok zadostne količine motivacije, ki bo omogočala prehod v družbo znanja. Temeljni pogoj je umik diskriminacije tujih jezikov. Slovenija je ena izmed vodilnih držav po znanju tujih jezikov, ampak v kolikor se uporaba te komparativne prednosti zatre, potem nas po levi in desni prehitevajo države, ki so še pred 15 leti v nas videle svoj vzor družbene blaginje ter ekonomskega razvoja. Pa so se veliki že znašli tako ali drugače, ker so ugotovili, da lahko edino tako zagotovijo normalno funkcioniranje internacionalizacije. Saj že tovrstna angleška listina oziroma njen "prepis" zahteva od tujega študenta (ki je za svojo izobrazbo za razliko od nekaterih privilegiranih skupin plačal tudi šolnino), da opravi par poti na sodišče pa ministrstvo, kjer se potrdi najprej pristnost podpisa na listini, potem pa še pristnost potrditve pristnosti (zveni čudno - dobrodošli v svet birokracije). Če pa k temu dodamo še zaplet z dejstvom, da lahko edino sodni tolmač pripravi prevod, je pa to še en nivo birokracije in stroškov, katerega bi bilo mogoče preskočiti, v kolikor bi imele institucije pravico od izdajanja (prevoda/prepisa) diplomske listine tudi v tujem jeziku (to ne pomeni in ne sme pomeniti, da se ne izda slovenska verzija, to zgolj pomeni, da se sočasno izda tudi angleška verzija listine). Prej sem pokazal primera, da se to dogaja. Kje je torej problem. Ali ima pristojno ministrstvo dvojni vatel pri razlagi zakonodaje, ali pa imajo nekatere visokošolske institucije privilegij izdajanja javno veljavnih listin tudi v tujem jeziku?!? Saj si ne upam predpostaviti, da slovenske univerze zavestno kršijo zakonodajo, ki jasno določa kaj lahko in kaj ne (kaj takega je popolnoma nemogoče). Cum grano salis.

prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne izraža uradnega stališča FOŠ)

torek, 13. junij 2017

Svetovna varnostna panika

Svet je danes varnejši kot kadarkoli v zgodovini človeštva. Pa vendar vsak dan srečujemo takšne in drugačne grožnje varnosti. V tem pogledu se zdi primeren razmislek, kaj je resnična grožnja in kaj zgolj spretna manipulacija sistema. K temu razmisleku nas vodi varnostni incident na letu EasyJet-a iz Brnika v London pred nekaj dnevi, ko je bilo letalo preusmerjeno zaradi preplaha na letališče v Koelnu. Prva verzija zgodbe je zgledala kot velik fiasko varnostnega režima na Brniškem letališču, še posebno v kombinaciji s sumljivim kovčkom, ki so ga tam razstrelili samo dan ali dva pred tem. Dokler se ne zgodi velik preobrat v zgodbi, ki razkrije psihološke dimenzije incidenta. Preiskava je pokazala, da so bili "štrleči kabli" zgolj kabli za računalnik, ki so bili "preventivno nadzorovano uničeni", samo zato ker jih nekdo ni ustrezno pospravil v torbo do konca (drugače nebi nihče niti opazil ali posumil). Druga zadeva, vsa razprava o "bombah" in "eksplozijah" je bila osnovana na KNJIGI z naslovm "Kill", ki jo je nekdo od osumljencev bral in o tem verjetno debatiral s kolegoma. Reakcija nakazuje sicer primarno na zavedanje potencialne varnostne grožnje in možnost, da so slovenski mejni organi nesposobni ter da naša kontrola ne deluje (kar se je izkazalo za napačno). Z razpletom zgodbe pa se je pojavil resničen problem, ki je osnovan na umetno ustvarjani paranoidnosti družbe (katera ustreza vladajočim režimom za potrebe zbiranja podatkov o državljanih za "splošne potrebe"). Proti vsem varnostnim pregledom je glas potnika/potnice prizemljil letalo, sprožil varnostne ukrepe in ustvaril zamude v letalskem prometu ter preusmeritve in zagotovil ustrezno gospodarsko škodo (o tem se sicer ne govori, vendar je ta znesek najverjetneje milijonski - intervencija, zamude, preusmeritve). Da o dejstvu, da so tri osebe, po novem, na seznamu varnostnih služb nekje višje na lestvici opazovanja, samo zato ker je nekdo imel slabo zapakirane kable drugi pa je bral napačno knjigo ter se pogovarjal o čemerkoli (besedi explosive in bomb sta lahko uporabljeni tako za opis vsebine knjige ali kot pogovorni besedi, ki označujeta presežnost v energijskem smislu. Slovenci iz časa minimalnega spoštovanja jezika so na primer besedo bomba uporabljali tudi kot sopomenko besede super oziroma za označevanje navdušenja), niti ne govorimo. 
Sočasno pa ob vseh varnostnih ukrepih nihče ne prevprašuje sistematično "drugorazrednih" varnostnih groženj, ki pogosto povzročajo "prvorazredne" varnostne grožnje. Ker ni v skladu z politično in ekonomsko doktrino demokratičnega elitizma. Nikogar (razen za potrebe političnega nabiranja točk) ne zanima kako to, da so evropski narodi (ne države) obubožani (ekonomsko) in osiromašeni (kulturno). Kurativni način boja proti tovrstnim sistemskim priložnostim za napake osnovane na napadih panike, je ustrezen sodni odziv (katerega sodišča najverjetneje ne bodo podprla - čeprav je vsako dejanje proti-terorističnih ukrepov navadno grob poseg v temeljne pravice posameznika). Na drugi strani pa je upor proti demonizaciji potrebno začeti z izobraževanjem. O svobodi govora, o pravici do zasebnosti, o odgovornosti države in ekonomskih subjektov v razmerju do posameznikov kot državljanov in potrošnikov. In nenazadnje skozi opismenjevanje, tolerantnosti in sposobnost kritičnega vrednotenja realnosti. Incident Brnik-Stansted, je dokazal, da je naznanitelj, kot tudi celotna posadka letala padla na izpitu iz kritičnega vrednotenja informacij in razumevanja. realnosti. V tem pogledu je predvsem posadka letala ogrozila varnost potnikov zaradi procedur, ki so vezane na zasilni pristanek, povečan psihološki pritisk na posadko (povečana možnost človeške napake), predvsem pa je ogrozila varnost treh potnikov, za katere ni imela utemeljenega suma in jih je kljub temu izpostavila psihološkemu pritisku, potencialnim dolgoročnim psihičnim posledicam in družbenemu obsojanju.
Nenazadnje pa bi lahko v tem primeru svojo plat zgodbe zahtevala tudi Slovenija, saj je z neutemeljenim mednarodnim terorističnim preplahom dobila neprimerno publiciteto, ki krni njen ugled pred terorizmom varne države. Ampak seveda to ni v interesu političnih elit, ki zahtevajo več nadzora nad državljani (ampak o tem drugič).

prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne izraža uradnega stališča FOŠ)



sreda, 17. maj 2017

Turizem ohranjanja slovenske kulturne dediščine

Malo iz lastnega interesa, malo pa iz profesionalne nuje, sem 17. maja 2017 preživel nekaj ur na delavnici e-promocije kulturne dediščine in turizma. To je bila verjetno ena najbolj zanimivih izkušenj s sočasnostjo dveh različnih tematik. Saj je bilo od začetka jasno, da je nemogoče misliti ohranjanje kulturne dediščine brez turizma. Na to nakazuje tako sestava udeležencev kot tudi preplet tematik. Pa je to samo po sebi dejansko dobro, kajti skladiščenje dediščine v (para)državnih depojih ne služi ničemur. Pa se še vrnemo k temu...
Opažanje 1:
Če jaz nimam nič od tega, potem to ni pomembno oziroma me ne zanima. Klasičen egoizem, ki ubija slovenski turizem, kot tudi zmožnost ohranjanja kulturne dediščine. Predstavljena svetla izjema Gornjesavskega muzeja, ki po pričevanju direktorice spodbuja tudi zasebne zbirke in ne kriminalizira zbirateljstva dediščine. S tem se dediščina ne odtujuje prebivalcem in se namesto tega vzpostavlja zavest o pomenu dediščine in njenem negovanju v realnem okolju.
Opažanje 2: 
Družba ima tudi v tem segmentu ljudi, ki se trudijo, in "jamranje", za katere ni kadrov, denarja, preveč ovir. Zdi se, da tisti, ki iščejo dobre rešitev tudi dosegajo pričakovano boljše rezultate, ali pa jih samo pozitiven odnos napeljuje k boljšemu  ocenjevanju rezultata. V vsakem primeru je res, da država prej predstavlja oviro kot pa spodbudo pri ohranjanju in ekonomskem upravljanju kulturne dediščine. In bližje kot je ljudem določena forma ohranjanja dediščine in promocije, večji je učinek.
Opažanje 3:
Jasno izraženo s strani enega izmed udeležencev, projekti se izvajajo iz finančne koristi, ne pa iz namena. Potem pa se oglasi še država, ki reče, da je potrebno nekaj narediti, ko pa je vprašana dotična gospa, če prevzame pobudo, pa zadeva zvodeni. Na drugi strani pa, ko se govori o tem, kdo bi v prihodnosti moral biti motor razvoja, pa se praktično isti ljudje, ki prej prelagajo odgovornost, grebejo za to, kdo si bo pripel medaljo v primeru, da se zgodi kaj dobrega.

Sedaj pa....

Prof. Gričar je s svojo dobrohotnostjo in entuziazmom pri organizaciji in vodenju dal jasne in osebne smernice. Mi, kot državljani, profesionalci na različnih področjih, javnost, jaz.. in ti... smo odgovorni za zaščito kulturne dediščine v Sloveniji, brez predsodkov kaj to je in kdo ima od tega korist. Je naša preteklost in je ogledalo nas samih v sedanjosti (in če je to naše ogledalo, potem se lahko pogosto vidimo kot velike spake, saj se turist pelje mimo propadajočih gradov, naši otroci se učijo zgodovino, geografijo, premalo pa o domovini (ki je več kot samo kraj rojstva, barva potnega lista, z žico obdana država, kateri plačujemo nerazumne davke glede na nivo javnih storitev). Oblastne strukture morajo zagotoviti pogoje, da lahko to dediščino ohranjamo (ne pa da nas pri tem ovira do točke, da se pogosto porabi več energije za birokracijo kot za samo ohranjanje in varovanje). Ohranjanje kulturne dediščine je naša pravica in dolžnost, strokovnjaki morajo pri tem pomagati (in to ne z omejitvami, temveč z dobrohotnim nasvetom, podporo in zgledom). 
Ko bomo nehali biti razglašen ansambel različnih finančnih interesov in se bomo odločili ohranjati kulturno dediščino iz zavesti o pomenu zgodovinskega spomina in razumevanja korenin (brez predsodkov in selektivnosti), takrat bomo lahko naredili največ za prihodnje rodove in za spomin na naše korenine.

Torej dragi moji, če ste se prebili do te točke, poglejte kaj je na podstrešju. Odkrite babičin likalnik, povejte otroku zgodbo, dokler ga lahko prepričate, da imajo tudi čudni predmeti, katerih današnja mladina praktično več ne pozna namena in uporabe, vrednost. Večjo, kot jo ima predmet na bolšjem sejmu ali pa večjo kot mu bi jo pripisala neka državna institucija.

prof. dr. Uroš Pinterič
(zapis ne izraža uradnega stališča FOŠ)

nedelja, 14. maj 2017

Evropska prihodnost

Evropska komisija je 1. 3. 2017 predstavila vizijo Evropske unije v naslednjem obdobju. Dokument je bil sicer deležen določene stopnje pozornosti, vendar nedvomno ne takšne, kot si jo zaslužijo ključni razvojni dokumenti temeljnih družbenih okvirjev. Podobno spregledana je bila tudi vizija slovenskega razvoja do leta 2050. Ključni problem vizionarstva v letu 2017 je, da je tehnokratsko in usmerjeno v rešitve, ki ne razumejo preteklosti, odgovornosti različnih družbenih podsistemov ali pa se zanašajo na parcialne rešitve, ki v sistemu inkrementalnega reševanja upajo, da bodo v primeru prevelikega odstopanja v negativno smer pravočasno zagotovile popravek v zadnjo stabilno obliko.

Tukaj ne gre za vprašanje revolucionarnosti, čeprav se pogosto zdi, da je to pravi odgovor družbe na tehnokratsko vodenje upravljavskih sistemov družbe v času, ko vizionarstvo politike posega po neizpolnjenih včerajšnjih rešitvah. V tem pogledu je vizija Slovenije prenos nujnih družbenih sprememb, ki bi morale biti izvedene še v 20. stoletju, v praktično drugo polovico 21. stoletja. Na drugi strani pa pogled na razvoj Evropske unije obnavlja iste stare recepte (širitev nasproti poglabljanj, EU različnih hitrosti, EU različnih vsebin (a-la-carte), nadaljnja federalizacija. Vsi ti scenarij, ki jih v drugačno obliko in na novo stanje prilagaja t.i. Bela knjiga Evropske unije, so bili videni po letu 1995, ko je temeljno evropsko vprašanje, kako prilagoditi institucionalni okvir množici (pretežno) slovanskih držav, ki imajo resnično vizijo, t.j. iz spon, komunizma v najkrajšem času razviti civilizacijsko želene kapital-demokratične režime in uspešnost tega prehoda dokazati z vstopom v Evropsko unijo. Po 13 letih smo priča obubožani slovenski ekonomiji, ki si z ljudstvom podaja državo med zahtevo po socialni pravičnosti in kapitalističnem bogatenju, kar rezultira v razraščanju revščine ter državnem kapitalizmu, ki ohranja pogorišča nekdanjega ekonomskega ponosa, in ga po delni sanaciji, pod ceno prodaja tujim vlagateljem, ki pogosto, na plečih slovenskih davkoplačevalcev rešenih podjetij, sanirajo svoje nasedle naložbe.

Evropska unija v tem pogledu ni v bistveno boljšem položaju, saj to, kar je bilo vizionarsko, v drugi polovici 19. stoletja in celo po drugi svetovni vojni še vedno vidi kot rešitev v času informacijske družbe, ko so informacije o dogodku praktično sočasne z dogodkom. Evropska unija, kljub sporočilu Velike Britanije (ne glede na tesnost referendumskega rezultata v 2016), leto potem naredi ključno spremembo in pripravi strateške opcije za razvoj t.i. EU27 - vse ostalo ostane isto. Kot da se Brexit ni zgodil, kot da ZDA niso v celoti zapadle krizi demokracije (s čimer sistematično nižajo standarde demokratičnega nadzora vojaške moči držav), kot da se Tučija ni odrekla evropski prihodnosti, kot da Evropa ni zapadla valu naci-fašistične normalizacije v strahu pred povratnim migracijskim valom. Debata o tem, kako je Francija ohranila možnost evropske prihodnosti z izvolitvijo Macrona, izpušča namreč, da je praktično 40% populacije podprlo nacionalistično idejo od Evropske unije neodvisne Francije.
Prihodnost Evropske unije v duhu vseh teh političnih pretresov ne bi smela biti osnovana na temeljih izpred četrt stoletja. Vizija Evropske unije se bi morala vrniti ali bistveno dlje nazaj v zgodovino ali pa se postaviti na ustrezno točko v prihodnosti.
Po prvi poti je potrebno obuditi zgodovinsko zavest o tem, kaj Evropska unija je. Je odgovor na spoznanje grozote svetovne vojne, ki skozi ekonomsko krizo preide v politično in rezultira v naslednji svetovni vojni. Svet je 2008 doživel ekonomsko krizo, sledi politična kriza, ki na Starem kontinentu povzroči dvig ekstremne desnice in, če sledimo zaporedju, sledi spopad neznanskih razsežnosti. In v tej perspektivi je edina vloga Evropske unije, da zagotovi umirjanje strasti, ne pa, da njene članice dodatno spodbujajo nestrpnost med seboj in v razmerju do drugih narodov.
Če pa želimo vizijo Evropske unije postaviti v kontekst prihodnosti, potem so vsa vprašanja birokratske ureditve in razmejitve prisojnosti sekundarnega pomena, saj mora Evropska unija postati okvir demokratičnega in vključujočega družbenega konteksta, kjer bo blagostanje prebivalstva v čistem pomenu besede na prvem mestu in nad partikularnimi interesi posameznih držav članic, ki s svojim delovanjem iz ideje evropske enakosti delajo hierarhično piramido vodenja unije, zagotavljanja dobrobiti posameznih skupin in nacionalnih interesov.

Evropska prihodnost se skriva v razsvetljensko-humanistični misli, ki jo elitistični ekonomski interes potiska na rob družbene zavesti. Evropska unija bo namreč morala najprej ponovno odkriti  golega in krvavega človeka, kot subjekta, ki to unijo tvori, in je bistvo njenega obstoja ne glede na raso, spol, politično ali versko opredelitev. Z drugimi besedami, Evropska unija (tako kot preostanek sveta) bo morala zagotoviti spoštovanje temeljnih načel Splošne deklaracije o človekovih pravicah, katero je OZN sprejela 1948, v kolikor naj bi imela Evropa in svet prihodnost.




izr. prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)

sreda, 03. maj 2017

Dan spomina na delo

Pred več kot sto leti so se naši predniki v Čikagu uprli industrijskemu sužnjelastništvu, za kar so skozi zgodovino plačevali s svojimi življenji. Ne samo na protestih, temveč predvsem na delovnih mestih, s kravato obešeni pod strop, zmečkani v strojih ali razbiti ob temeljih visokih zgradb. Milijoni delavskih življenj od industrijske revolucije dalje pričajo o vrednotni podcenjenosti dela; predvsem v sodobni družbi, kjer je mogoče zaslužiti več s samohvalo kot s poštenim delom. Različni "mojstri" samo-promocije ustvarjajo visoke dobičke na plečih otrok in starcev, kateri za nekaj centov na dan, v nevzdržnih pogojih uresničujejo zamisli takšnih in drugačnih dizajnerjev. 
Peščica "vizionarjev" kreira svet prihodnosti po meri ekonomske in politične elite, ki poskuša zadržati svoj položaj med tistim 1% svetovne družbe, kateremu bo zagotovljeno življenje in ne zgolj obstoj v družbi, ki tone v razkroj.
V zadnjih desetih letih smo prešli od post-moderne/post-industrijske družbe, preko družbe znanja (ki se nikoli ni resno zgodila), do informacijske družbe, danes pa že govorimo o t.i. brez-zaposlitveni družbi (jobless society), v okviru katere večina prebivalstva nima lastne zaposlitve, iz katere bi izhajal (čeprav še tako mizeren) dohodek. Vzpostavitev tretjega sektorja, revitalizacija volonterstva in razvoj socialnega podjetništva so tri pojavne oblike zagotavljanja delovne aktivnosti prebivalstva, ki ni sposobna ali pripravljena prevzeti klasične ekonomske vloge v družbi - zaradi pomanjkanja ustreznega dela ali zaradi ustvarjanja občutka družbene koristnosti v omejenem obsegu delovne nezmožnosti. Kljub drugačnim zagotovilom, trenutni podatki kažejo, da zgodovinsko minimalen delež kmetijstva prehranjuje zgodovinsko največjo svetovno populacijo, industrijski sektor stagnira, medtem ko storitveni sektor eksponentno narašča. Z drugimi besedami, kmetijstvo je učinkovitejše kot kdajkoli pred tem v zgodovini, proizvodnja klasičnih dobrin je omejena na dejanske potrebe, medtem ko storitveni sektor ob podpori informacijskih tehnologij proizvaja občutek potreb, katere zagotavljajo rast potrošnji brez realne osnove (v tem pogledu se pojavlja vprašanje, ali je model potreb/vrednot, katerega je razvil Maslow pred več kot 70 leti, še vedno aktualen, ali pa je narava potrošništva prevrednotila vsebino do te mere, ko predvsem razvita družba spreminja svoje prioritete). 
V tem pogledu postaja prvi maj vedno manj praznik dela in vedno bolj praznik spomina na delo. Na tisto družbeno produktivno komponento, ki zagotavlja dnevni kruh na mizi in sočasno človeku tisto dostojanstvo izhajajoče iz ustvarjalne sposobnosti. Pa vendar.. Ravno tovrstni pomisleki dodatno kličejo po dodatnem prevrednotenju znanja in dela kot tistih temeljnih komponent družbe, ki bosta ključno soustvarjali našo prihodnost, ne samo skozi povečevanje produktivnosti in konkurenčnosti, temveč predvsem tudi skozi perspektivno določanja temeljnih usmeritev bodoče družbe med razpadom in povezanostjo in solidarnostjo.

sobota, 08. april 2017

Strategija slovenskega turizma - v rokah študentov

Prejšnji teden (29.3.2017), sem v okviru fakultetnih obveznosti gostil kolegico iz Litve in po dobri kolegialni navadi, vsakemu, ki obišče Slovenijo, pokažem nekatere drobne znamenitosti, ga peljem na kak izlet in podobno. Pač, turizem smo ljudje - baje. Popoldanski sprehod po Portorožu pa je poskrbel za zanimiv preobrat dogodkov, ki je preusmeril pozornost drugam. 

Debata v angleščini med sprehodom po obali (dejansko o medinstitucionalnem sodelovanju na področju turizma) pritegne pozornost dveh deklic in "Excuse me, sir. Can we ask you a question". Predpostavljal sem, da bo nekdo vprašal za pot ali primerno rerstavracijo v bližini. Deklica mi razloži da dela raziskavo na temo turizma, če ji lahko povem, kaj bi na tej lokaciji spremenil. Firbec kot sem želim izvedeti več in pove, da s kolegico prihajata iz Belgije in da tukaj delata raziskavo. Kakšno? Oh profesor naju je poslal. Okrog vratu se ji svetlika rdeč trak "Ekonomska fakulteta UL", na njem pa pripeto ime. Noben študent, ki dela raziskavo za lastne potrebe ne nosi svojega imena okrog vratu. Začnem vrtati in zelo hitro pridem do ugotovitve, da je raziskava vezana na pripravo nove strategije Slovenskega turizma, za katero bodo udeleženi raziskovalci v žepe spravili nekaj dodatnih Evrov. Projekt so dobili, ker so baje specialisti na tem področju. Deklina me potem zmedeno gleda in sprašuje kaj bi spremenil na promenadi, pa jo obrnem okrog in ona meni pove, kaj njo kot tujko moti. Po svoje ima prav, ampak jasno je, da nima pojma kje tiči jedro problema oziroma da ne ve kaj dela. Fakulteta ji je verjetno plačala tri dni postopanja po obali z namenom, da ugotovijo, kaj naj bi spremenili. Me je snemala - morda, ne vem, kolegica je rekla, da ja. Definitivno me na to ni opozorila (če ta posnetek obstaja, potem je vsaj etično sporen če ne nezakonit). Ali lahko določena institucija v raziskavo vključi študente. Seveda, vsaj za zbiranje podatkov. Jih mora pa pri tem ustrezno izobraziti v metodologiji in pravilih predstavljanja (vključujoč jasno predstavitev z imenom, projektom na katerem dela, kdo projekt izvaja, opozorilo na snemanje, močno namreč dvomim, da si je zapomnila vse moje besede - zapisala ni nič). Pomagalo bi pa seveda tudi, če tisti, ki zbira podatke, nekaj ve o problematiki, ne pa da se njegovo poznavanje konča nekje pri tem, da bi bilo potrebno zamenjati tlakovanje poti.

To se dogaja v približno tem času, ko sistem visokošolske in raziskovalne politike v Sloveniji institucionalizira kakovost tako, da se zagotavlja sredstva za delovanje javnih institucij (v osnovi nič narobe), ne pa za priznane raziskovalne rezultate (publikacije, patente) tudi ostalih institucij, ki prispevajo k napredku in promociji slovenske znanosti. Nagrajevanje visokokakovostnih publikacij (karkoli to pomeni) bi namreč prispevalo k večjemu in kakovostnejšemu raziskovalnemu delu v Sloveniji bolj kot vnaprejšnje financiranje povprečnosti. Hkrati pa bi bil denar razporejen institucijam, ki rezultat dosežejo, in ne zgolj tistim, ki so tega "vredne" (to si upam zapisati, kot nekdo, ki ima (med drugim) trenutno 14 SSCI objav, poglavje pri Routledge, Palgrave ter še nekaj drugih tujih/mednarodnih založbah, in sistematično dosegam slabše ocenjene projektne prijave v nacionalnem okvirju kot posamezniki, ki mi po kvaliteti in kvantiteti sledijo (glede na nacionalna merila)). Država bi v okviru spodbujanja znanosti morala del sredstev nameniti (v duhu spodbujanja znanosti) za dosežene rezultate, ne glede na to, ali je institucija javna in zasebna, iz naslova krčenja obsega programskih skupin, ki se pogosto prekrivajo in dosegajo v mnogih (pod)povprečne rezultate. 

Vendar to ni ključni element tega zapisa (čeprav je povezano). Glavni problem je, da "kvalitetne" raziskovalne institucije, ki prevzemajo odgovornost za pripravo ključnih (strateških) dokumentov države in so za to tudi dodatno (dobro) plačane, za pridobivanje podatkov najamejo študente, ki komaj dobro vedo kaj delajo, ter to počnejo z metodološko nedomišljenim orodjem (razgovor s študentkama ne more biti niti ekspertni intervju, saj sta ustavljali naključne mimoidoče, niti ni anketa, saj razgovor ni imel ne repa ne glave). Država pa bo na takšni osnovi sprejela strateške smernice turizma do leta 2020 - ni čudno, da je slovenska turistična ponudba v ruševinah in da praktično od osemdesetih let preteklega stoletja ne vemo kaj počnemo na področju turizma.


prof. dr. Uroš Pinterič
(kolumna ne izraža uradnega stališča FOŠ)